Smo že v trendu demokratizacije energetike
Teme tretjega panela, ki ga je moderirala mag. Ana Vučina Vršnak, izvršna direktorica Energetske zbornice Slovenije, so bile pametna energetika in tehnološki izzivi prihodnosti. »Smo že v trendu demokratizacije sistema. Z naložbo v hranilnike lahko vse obrnemo na glavo, ko distributerjem ni treba več računati obremenitev zaradi sončne elektrarne. Lastniki sončnih elektrarn bolje poznajo sistem, tudi dodatek električnega avta,« pravi Sandi Kavalič, član uprave Gen-I. Za podjetja pa je pomembno poznati svojo porabo, na tej podlagi lahko načrtujemo prihodnje projekte.
Gen-I je mednarodno podjetje, ki ima visoko razvito trgovalno platformo, načrtujejo razvoj v več državah, navsezadnje v Ukrajini. Pametne rešitve snujejo tudi za slovenski prostor. V treh letih bodo okrepili ponudbo za individualno samopreskrbo, ki se ne končuje z odpravo neto merjenja, temveč se šele začenja. Odprava neto merjenja naj uporabnikov nič ne skrbi, saj bo ponudba v prihodnosti podobna. »Razvijamo tudi modele skupinske samopreskrbe, ti ravno prihajajo na trg,« pravi Sandi Kavalič. Kot je dodal, nikoli niso bili proizvajalci, zdaj pa investirajo v večje sončne elektrarne, doslej v tujini, zdaj pa se bližajo Sloveniji, ker so to omogočili novi predpisi.
»Danes imamo zelo veliko vidljivost omrežja, imamo izjemen nabor podatkov. Smo že v trendu demokratizacije sistema. Z naložbo v hranilnike lahko vse obrnemo na glavo, ko distributerjem ni treba več računati obremenitev. Lastniki sončnih elektrarn bolje poznajo sistem, tudi dodatek električnega avta,« še dodaja Kavalič. Distribucije so zelo veliko naredile pri vidljivosti podatkov, naslednja stvar je vlaganje v kadre.
Gašper Artač, direktor razvoja energetskih in trajnostnih storitev v Kolektor sETup, je povedal, da pokrivajo celotno verigo, od dobave tehnologije do upravljanja odjema. Lansko leto je bilo precej burno z dobavami in cenami, letos pa se stvari umirjajo. »Dolgoročne pogodbe za zelene vire energije so čedalje bolj pomembne, s tem si podjetja zagotovijo stabilnost dobave. Proces je zahteven z vseh zornih kotov, zato je treba imeti neodvisno podporo,« svetuje Artač.
Kot je dodal, bo v prihodnosti zelo pomembna prožnost. V EU bo treba do leta 2030 zagotoviti za 187 teravatov (TW) hranilnikov, do leta 2050 pa za 600 TW. V Sloveniji bomo potrebovali za tisoč, leta 2050 pa za 6000 MW hranilnikov, ki jih proizvajajo tudi v Kolektorju. »V Kolektorju postavljamo šestmegavatni hranilnik. Medsektorska povezanost bo ključna, če hočemo doseči vse cilje. Zato smo pripravili platformo, ki omogoča nadzor in načrtovanje energetskih potreb in tržnih razmer,« pravi Artač.
Boštjan Štruc, direktor Merkur Energije, je povedal, da so lani postavili cilj zmanjšanja porabe energije do 2030 za 40 odstotkov. »Zelo pomembno je sodelovanje s pravimi partnerji in spoznati svojo porabo. Če rešitve niso dobro premišljene, so zelo drage. Kar naredimo doma, ponujamo tudi drugim podjetjem,« pravi Štruc. Tudi Štrucu se zdi povezovanje sektorjev ključno, pa tudi to, da bodo dobavne poti čim krajše.
»Podpora do zdaj je bila zelo pomembna, impresivno je, kako slovenska podjetja iščejo možnosti vlaganja v zeleno energijo. Prihodnost pa je negotova, z novimi tveganji. Nove tehnologije so zelo povezane, iz tega pa tudi izhajajo nova tveganja. Upoštevati je treba tudi podnebne spremembe s čedalje hujšimi vremenskimi ekstremi,« pravi Zviadi Vardosanidze, direktor GrECo Specialty GmbH, in vodja GrECo skupine za tveganja v Energetiki in Rudarstvu.
Upravljanje tveganj
V poslovanju pride do raznovrstnih tveganj, eno izmed njih je povezano tudi s podnebnimi spremembami; letos julija smo govorili o vročini in neurjih, avgust pa je prinesel poplave, ki so za Slovenijo predstavljale najhujšo naravno nesrečo doslej. In kakšna so priporočila strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tveganji in zavarovanji glede tega? Kot je dejal Zviadi Vardosanidze, je to tema, ki bi morala biti na agendi vseh. »Avgustovske poplave niso povzročile samo gospodarske škode, ampak so tudi odnesle številne domove in zahtevale življenja. Škoda v višini skoraj 9 milijard evrov pomeni velik udarec za slovensko ekonomijo. In omenjeno je nekaj, kar pride s klimatskimi spremembami. Velikokrat se soočam z vprašanji, kot na primer, kako in ali sploh lahko potres v Indoneziji vpliva name - svet je povezan, to lahko vpliva na dobavne verige in podobno.«
In dodal, da je treba z vidika upravljanja tveganj zmanjšati vse parametre, ki lahko vplivajo na to, ter najti načine, kako se lahko na najboljši možni način temu izognemo ali preprečimo večjo škodo, kot na primer pri poplavah. In to mora biti skupni napor vseh - vlade, države, lokalnih oblasti in prebivalcev. Pri nekaterih zadevah nam lahko pomaga tudi umetna inteligenca in podobni sistemi, ki lahko že zelo zgodaj napovedo katastrofalne vremenske razmere, da se lahko nanje čim bolj pripravimo in poskušamo zmanjšati škodo. Treba je delati na odpornosti na tveganja.
Sandi Kavalič pa je na vprašanje, ali so tveganja v trenutnem obdobju energetskega prehoda še večja kot sicer in ali je treba temu področju nameniti še več pozornosti, odgovoril, da se na njihovem področju tveganja zmanjšujejo, ker delajo v energetiki diverzifikacijo proizvodnje, kar pomeni, da nismo vsi brez energije, če se nekemu viru nekaj zgodi. »To je strateška prednost v zvezi s tveganji. Ko govorimo o tveganjih, lahko pogledamo tudi malo drugače: sončni paneli so bili v zadnjih neurjih odlična zaščita pred točo, saj so zadržali tudi do 5-centimetrsko točo. Zato je na upravljanje tveganj treba gledati celovito. Zavarovalni instrumenti pa so za to, da se kapital ohranja, da se čim prej spravimo na noge in gremo naprej. Spremembe v energetiki, ki se dogajajo, pa nam omogočajo drugačne koncepte. Tudi koncepte energetske skupnosti.«
Kaj so bila presenečenja
In kaj jih je doslej najbolj presenetilo glede tveganj? »Lanski porast cen je bil res šok in taki šoki niso samo slabo, ampak jih percipiramo kot naravni stresni test, saj se zato tudi pospešijo tehnološki razvoj oziroma preboj za še večjo odpornost. Ni samo plin tisti, ki je povzročil šok, ampak so bile zraven tudi klimatske spremembe, med drugim tudi suša, ko so morale zaradi tega elektrarne same zakupovati elektriko, ki so jo imele že vnaprej prodano. Kako razviti odpornost? Z oblikovanjem pravih rezerv in pravilnimi pristopi pri obvladovanju tveganj,« je še dejal Kavalič.
Gašper Artač pa je kot pozitiven primer navedel energetske skupnosti, saj je v preteklosti sodeloval pri projektu takšne gradnje energetske skupnosti. Izkazalo se je, da omrežja niso tako slaba, samo pravilne ukrepe je treba narediti in pravilno upravljati celotno področje.
Boštjan Štruc pa je kot pozitivno navedel, da smo se za to, ko se je gospodarstvo lani moralo odzvati na visoke skoke cene energij, začeli zavedati varčne rabe energije in začeli razmišljati, kako v podjetjih zgraditi zelene strategije. »Na eni strani so to hranilniki energije, baterije, kogenereacije, po drugi strani pa tudi v luči nove direktive, vezane na ESG standarde, da se je v tej smeri začelo bistveno večje zavedanje v gospodarstvu. To so pomembne teme, se pa strinjam, da so energetske skupnosti ena od rešitev, da smo odporni - res pa je, da se da tudi z distribucijo še kaj narediti.
Medsektorsko sodelovanje prinaša prihranke
Na vprašanje, kako bi lahko še bolj pospešili medsektorsko sodelovanje, pa je Artač, sicer doktor znanosti, ki deluje v gospodarstvu in sferi izobraževanja, dejal, da se je šele z elektrifikacijo pokazala možnost medsektorskega sodelovanja, saj do takrat ni bilo zavedanja vseh akterjev oziroma se ni dalo pokazati pozitivnih učinkov medsektorskega sodelovanja. »Rezultati so jasni, prihranek do 20 odstotkov pri elektriki. Možen je prihranek, če prihaja do medsektorskega sodelovanja, ključno pa je, da imajo vsi akterji v sektorjih enak cilj. Pomembno pa je tudi izobraževanje, saj bodo morale izobraževalne ustanove prilagoditi svoje izobraževanje tako, da bodo študentje spoznali segment medsektorskega sodelovanja, kot je npr. povezala elektrike, toplote itd.«
Boštjan Štruc pa je dodal, da pogreša kakšno bolj jasno strategijo zelenega prehoda, saj meni, da kot država glede tega nimamo zelo jasne strategije, predvsem pa pri vseh novostih, ki jih želimo delati, preveč kompliciramo. »Na primer pri ustanovitvi samooskrbne skupnosti potrebujemo zelo veliko dokumentov, na drugi strani pa sistemski operater tega ne zna obračunati. Večkrat tudi vidimo, da sektorji niso med seboj usklajeni. Želim si, da bi znali uskladiti načrte z zelo konkretnimi akcijskimi načrti in da bi v državi imeli resnega koordinatorja, ki bi skrbel za to področje.«
